Nek prelep petek, 12. 4. 2024, so se že ob rani uri zbrali pri cerkvi v Gabrovici pri Črnem Kalu in se odpravili na pot. Bilo jih je 14. Malo so se sprehodili med oljkami namesto po cesti in iskali Mišjo peč. Pot do prve točke je bila kar naporna, naprej pa je kar še šlo. Na vsaki točki so se ustavili, se poveselili, malo pojedli in se spočili. V ekipi so se spodbujali in skoraj nič jamrali. Na poti so skupaj napisali celo pesmico o predodpravi, da so si malo krajšali čas. Na poti do Beke pa je bila kar muka, saj so okoli lutali kot kokoši brez glave. Na poti so srečali še policaje, ki so jih usmerili na pravo pot. Od Beke proti prenočišču pa je bila luštna pot, ki jim ni delala težav. Ko so prispeli do prenočišča, so postavili šotor in si spekli šmorn (tak bl šmeksi). Vsi veseli, da je konec dneva so kar popadali v spalke in lepo zaspali. Zjutraj pa jih je čakalo bujenje, zajtrk in spet je prišel čas, da se odpravijo nazaj na pot. Drugi dan je bilo vse spet kot po maslu. Potem pa so prispeli v Lipico… ne govorijo o tem. Glavno je, da so se po dolgem času malo bolj orientirali in našli njihovo predzadnjo točko. Vsi polni navdušenja so se podali proti Orleku – njihovemu cilju. Isto sekundo kot so prispeli na cilj, so vrgli ruzake na tla, se sezuli, ulegli na (ne)udobna tla in si odpočili od te naporne poti. Kasneje se jim je priključila še naslednja ekipa in skupaj so si privoščili hot doge, ki so jim jih pripravili njihovi mentorji. Vsi utrujeni so se odpeljali proti domu.
Mepi je bila za njih ena edinstvena izkušnja, katere ne bojo nikoli pozabili. Tudi utrujeni ozirama izčrpani so imeli še vedno dovolj energije, da so se spodbujali in se veselili vsake prihajajoče točke. Povezali so se in ustvarili spomine, ki jih bojo težko pozabili.
Jata nosečih kengurujev
