Torek, 27. septembra 2016, so učenci 7. razredov z učitelji spremljevalci izkoristili za krasen jesenski dan in se podali raziskovat Štajersko. Ker se “zjutraj dan išče”, smo se na pot odpravili že ob 7.00 uri in se iz Kranjske ravni napotili proti Kamniški, od tam naprej pa skozi mesto barv in lakov, klobukov in slamnikov ter papirnatih robčkov kmalu prispeli do avtoceste. Ta je bila dokončana, ko je večina naših sedmošolcev upihnila prvo svečko na torti. Trojanske krofe smo si v najdaljšem dvocevnem predoru pri nas lahko samo predstavljali, lakoto pa smo blažili s šolsko malico pred šempetrskim mestom mrtvih. V nekropoli smo si ogledali dobro ohranjene rimske nagrobnike in prisluhnili zgodbam iz grške mitologije. V grško podzemlje Had se nismo odpravili, smo pa zato raziskali v našo jamo Pekel in ugotovili, zakaj je bilo Prežihovega Voranca tako strah, ko je tam nabiral solzice (šmarnice) za svojo mamo. Spoznali smo dva jamska prebivalca, vodička pa nam je poleg slapu in kapnikov predstavila tudi savinjsko narečje (P. S. vodenje je seveda potekalo v knjižni slovenščini). Na Ptujskem gradu smo lahko slišali še eno od številnih narečij, ki bogatijo Slovenijo. Skupaj z njo smo si ogledali najbogatejši zbirki orožja in inštrumentov pri nas, pustna oblačila značilna za ta konec Slovenije in srednjeveško pohištvo ter uživali v razgledu na Poetovio. Dan začeli na pokopališču, zaključili pa smo ga mnogo bolj optimistično – na štajerskih nebesih na Ptujski Gori, kjer smo si ogledali gotsko cerkev Marije Zavetnice pod plaščem in prisluhnili njeni bruni zgodovini. Ko smo se lotili reševanja učnih listov, pa smo z veseljem ugotovili, da bodo le-ti zaradi novopridobljenega znanja za nas Gorenjce “mala mal’ca” ali pice of cake (P.S. smo še pod vplivom včerajšnjega dneva jezikov).
Vlasta Sagadin
